Komu se prilagajamo?!

Kako sem pogrešala pisanje! Danes je res popolno vreme za pisanje mojih misli in vsega, kar sem vam želela napisati že mesece.

Zunaj dežuje. Prižgano imam svečo. Po celi sobi diši ter ob računalniku imam sveže skuhan čaj. Prvi v letošnji "sezoni". 

Pravi "hygge". 

Danes bom pisala o prilagajanju.

Kaj pravzaprav sploh pomeni sama beseda "prilagajanje"?

Prilagajanje je lahko dobro ali pa zelo, zelo slabo.

Dobro prilagajanje je zame - ko se hitro prilagodim novemu mestu, ki ga obiščem. V sekundi se privadim na njihove prometne znake, načine prečkanja ceste (beri - Francozom je naprimer povsem vseeno ali jo prečkaš ob rdeči ali zeleni luči, glavno je da čimprej prideš na drugo stran ceste). 

To je zame dober primer prilagajanja, ampak te niso tako problematični, tako da se bom posvetila tistim ... o katerih se ne govori ... tistim, slabim.

Zakaj se ljudje prilagajamo ostalim ljudem?

Ne govorim o tistem "dobrem" prilagajanju, ko se prilagodiš prijateljici, ker dela dlje od tebe in se dobita kasneje.

Ampak o tistem, ko se človek spremeni zaradi drugega. Ko se na dnevni bazi zatira, da ugaja drugim. Ko jih kritike drugih tako zatrejo, da ne upajo biti takšni kot so v resnici.

Kdaj bomo dojeli, da imamo le eno življenje?

Začelo se je v osnovni šoli.

Spomnim se svojih osnovnošolskih dni. S sošolkami smo hodile pretežno podobno oblečene v šolo. Ampak okoli 5. razreda, ko imaš že malce več svoje volje, začneš razvijati svoj stil ... sem začutila, da si želim več.

Ne želim biti oblečena kot ostale punce.

Rada imam barve, dolge in težke viseče uhane, krila ter nore vzorce. 

In točno to sem storila.

Začela sem se oblačiti drugače.

Kljub temu, da sem požela kar nekaj čudnih pogledov in komentarjev (čeprav si nihče nikoli zares ne upa nič povedati v živo, haha) sem nadaljevala z eksperimentiranjem in razvijanjem svojega stila.

Vsi imamo svojo zgodbo. Zgodovino. Korenine. Vsak svojo najljubšo jed. Vsak svojo najljubšo knjigo. Hobi. 

Kako za vraga, bi nam lahko bile všeč enaka oblačila?

Nato sem se vpisala na gimnazijo.

Spomnim se prvega šolskega dneva. Oblekla sem srebrne čevlje z visoko peto, pas ter vijolično majico. Spodaj pa kavbojke.

Danes mi sploh ni jasno od kje mi vsa tista samozavest.

Ampak ponosna sem nase, da sem jo v tistem trenutku imela.

In kaj je najhujše kar se lahko zgodi?

Če sem edina izmed 200, 300 punc - ki bo danes obula petke? In še srebrne? 

Nekaj čudnih pogledov morda. Malo šepetanja med puncami, ki si tega ne upajo. Nič takšnega. Nič strašnega. 

Skoraj 4 leta sem hodila oblečena le v visoke pete (minimum 12 cm) ter kratka krila. 

Ljudje se prej ko slej navadijo. In če se ne? To ni vaš problem.

Kaj boste imeli od tega, da se prilagodite svetu a s tem v resnici zatrete sebe?

Pa tega ne mislim le glede oblačil. Ampak glede VSEGA. 

Nato sem se vpisala na pravno fakulteto.

Medtem ko je večina sošolk iz faksa nosila aktovko in črne blazerje z balerinkami in nosila outfit kot da že dela v odvetniški pisarni - sem jaz na fakulteto hodila z turbanom, indijskim bindijem na čelu ter rdečimi gležnarji z debelo visoko peto.

Seveda si lahko predstavljate odzive ljudi.

Meni pa so dali le zagon, da se še bolj prepustim temu kar mi je všeč.

Ne me narobe razumeti. Proti "navadnim, basic" oblačilom in stilom nimam absolutno nič. Želim vam dati primer in inspiracijo, da si dovolite biti to kar ste.

Pa naj bo to glede čevljev. Knjig, ki jih radi berete. Glasbe. Dekoriranja stanovanja. Službe, ki bi jo radi imeli. Partnerja.

Kaj je najhujše kar se lahko zgodi, ko ljudem nekaj glede vas "ni všeč"?

Nič.

Absolutno nič.

Morda bodo rekli besedo ali dve za vašim hrbtom in to je to.

Se splača prilagajati takšnim ljudem? Celo svoje življenje?

V našem butiku na dnevni bazi poslušam stavke kot so : 

"Kaj bo pa mož rekel?".

"Otroci so me skritizirali".

"Mama je rekla, da mi ne paše".

In kaj mi odgovorijo, ko jih vprašam "kakšna se pa vam zdi obleka, kako se počutite v njej?".

Krasno. Všeč sem si.

Se mi zdi, da mi paše. Res mi je prelepa.

In kaj je moje sporočilo ženskam, ki se prilagajajo ... ?

In tu je govora tudi o ženskah starih preko 60 let. Vseh starosti. Zaradi česar je vse skupaj še bolj žalostno.

Moje drage dame ...

1. S svojim denarjem lahko počnete kar želite. V kolikor pa vam "mož, partner, fant" tega ne dovoli, zbežite stran kakor vas nesejo noge.

2. Nosite in kupite si tisto, v čemur se VE dobro počutite.

3. In če otrokom/prijateljici/možu ni všeč?

Kdo nosi obleko? Ve ali oni?

Kdo se v njej gleda v ogledalo?

In kdo živi v vaši koži?

Ve.

Absolutno ne vidim smisla v prilagajanju. Seveda, v tistem zdravem ki mora biti v zvezi ja. Seveda v tistem, da se prilagodiš spremenjeni situaciji. V tistem, da vzameš dežnik čeprav si planirala da bo sonce, seveda. 

V vsem ostalem pa ne.

Ker s tem zatiramo sebe. Svoj ogenj. Svoj čar. Tisto stvar, ki nas loči od tega, da smo si vsi čisto enaki.

Nismo enaki. Vsak ima svojo zgodbo.

In svoje želje. Svoj tempo življenja.

In oblačila le ena izmed mnogih stvari s katero se lahko izražamo in si popestrimo dan.

Verjamem pa, da veste da sem v tem članku govorila o absolutno vsem.

Vozi avto, ki si ga želiš. Pa tudi če vsi ostali rečejo, da porabi preveč bencina ali pa da je premajhen za družino. 

(kdo pravi, da bomo imeli vsi otroke ali da si jih želimo?)

Obleci tisto obleko z rožami, pa tudi če vsi rečejo, da izgleda kot pregrinjalo od njihove babice.

(rože so življenje in pašejo absolutno povsod)

Nosi tisto nore superge pa tudi če vsi rečejo, da si prestara za njih, da to nosijo le srednješolci.

(morda si jih skrito želijo nositi one in so le ljubosumne)

Daj odpoved, ker verjameš da si zaslužiš boljše plačilo.

(ker je tvoj čas dragocen)

Pojdi na počitnice, pa tudi če vsi rečejo, da bi lahko denar porabila pametneje. 

(kaj je pametneje od ustvarjanja spominov?)

Nosi frizuro, ki si jo želiš.

(tvoja glava je, ne njihova)

Zaupaj v ljubezen, četudi ti vsi rečejo da se ne bo izšlo.

(morda pa boš z njem dlje kot so bile vse tvoje prijateljice skupaj)

Samo ti veš kaj je najboljše za tvojega otroka, zato ne poslušaj negativnih komentarjev na svojo vzgojo.

(ti si ga rodila, ne drugi)

In namaži si ustnice z rdečo barvo, tudi ko ti vsi rečejo da ti rdeča v resnici ne paše.

(paše čisto vsaki, Katja odobrava!)

Skratka ...

Upam, da ste razumeli moje sporočilo.

Oblačila so le prispodoba.

Življenje je eno samo. In je kratko. Žal. Ter krhko. Bolj kot si lahko zamislimo.

Moj edini razlog, ki mora biti - da si nekaj kupim, naredim ali pa odločim je.

"Če te osreči ... "

Je vredno.

In dovolj.

Lep dan drage moje.

In naj vam bo VAŠE mnenje NAJPOMEMBNEJŠE MNENJE.

Jaz imam hvala bogu to nekako prirojeno. Nevem od kje in kod ampak sem hvaležna, da imam ta pogled in logiko od nekdaj.

P.s. Tudi jaz sem le človek in kdaj podležem (a redko!) tujim mnenjem.

A se ne dam.

Le moje šteje.

Objem,

verjamem v vas.

Katja