Vow to Fashion

sobota, oktober 24, 2020

Karatena drugič : Moja razmišljanja, občutki in 10 stvari, ki jih moraš narediti


Pa smo spet tu!

V še hujšem in še bolj temačnem 2. valu. Ta članek bo najverjetneje eden izmed najbolj osebnih člankov na mojem blogu. Sicer so vsi osebni, nikakor ne znam biti diplomatska in objektivna, ampak vseeno ...

Tega sem si želela spisati že aprila. 

Pa nekako ni bilo časa. Zakaj? Pa saj si bila doma! 

Verjeli ali ne, tudi med karanteno oz. samoizolacijo so bili moji dnevni enostavno prekratki za vse, kar sem želela postoriti. 

En razlog je bil ta, da sem že vedno delala v 95% in da se moje življenje glede dela (še dobro!) ni dramatično spremenilo.

Druga pa enostavno ta, da sem človek ki ga zanima 1001 stvar in mi ni nikoli dolgčas.

Oz. tudi "dolgčas" izkoristim za pridobivanje novega znanja in rast.

Pa pojdimo počasi. Toliko misli imam za ubesediti, upam da mi bo ratalo. Sicer pa je tale moj "spis" čisto spontan in prost. Enostavno si želim zliti besede in občutke, ki jih imam že nekaj mesecev na papir. Oz. na moj virtualni papir.

Morda bo na trenutke brez repa in glave ... ampak iskreno, kje imamo rep? Kdaj se je začelo? To vemo. Kdaj pa bo konec?

Tega ne ve nihče.


Zakaj je bila spomladanska karatena lažja?

Takrat se je vse zgodilo tako na hitro ... nismo vedeli kaj pričakovati, s čim takšnim še nikoli nismo imeli izkušenj. In iskreno, ker se je moje leto že začelo skrajno čudno me to dogajanje ni presenetilo.

Januar in februar sem bila v takšnem stanju kot že dolgo časa ne (no, lažem, verjetno še nikoli nisem bila tako izgubljena) ... da se je vse skupaj zdelo kot edino logično nadaljevanje tega leta.

Svetovna epidemija. Seveda, kaj pa drugega. Zdi se popolnoma logično. Sedaj ne bom v razsulu samo jaz, ampak ves svet. Ok, kul. Vsaj v nečem ne bom sama.

(pa naj se sliši sebično, ampak tako je bilo)

Spomladanska karantena mi je pasala. In me rešila.

Kljub temu, da sem delala normalno - kar pomeni, da nisem imela ravno 24/7 časa kot marsikdo drug v tem času, sem se spočila.

Že samo to, da sem se malo umaknila od ljudi (jih imam rada, ampak včasih rabiš mir in samoto) mi je pasalo.

Pasalo mi je, da se mi ni mudilo.

Da ni bilo pritiskov, da se moram udeležiti vsakega eventa, rojstnega dneva, kosila, kavice itd. Pa to hočem ali nočem.

Čeprav imam vsega to zelo rada.

Ampak vse to tudi vzame ogromno enega časa, ki ga lahko investiram v stvari, ki mi pomeni veliko pa za njih "nimam časa".

Karantena je bila lažja tudi zaradi vremena. Še nikoli nisem tako čuječe spremljala prebujanja narave.

Koliko lepih sprehodov sem si privoščila!

Sedaj bo vse drugače. Dnevi so krajši. November je že sam po sebi bolj siv, depresiven mesec. 

In kar ga meni polepša je Liffe - Ljubljanski filmski festival in potem še knjižnji sejem.

Tega letos ne bom doživela.

Seveda, so mi najbolj manjkala potovanja in izleti. In ta občutek traja že od marca. Prisežem, da ko se meje odprejo - grem. Kamorkoli. Samo, da se spet čudim novi kulturi, novim razgledom, jezikom ... Moja duša to potrebuje za preživetje.

Seveda pa je bil v vsem tem stalno prisoten strah pred boleznijo. Sama sem astmatik in vem kako je, ko ne moreš dihati. Babica je še hujši astmatik. In zanjo me je bilo (me je še vedno) najbolj strah. Ker mi pomeni vse. 

Babi če to bereš (med karateno se je izurila v uporabi interneta) ti pošiljam objem in ti sporočam, da te imam najrajši na tem svetu!

Tako da je bilo prisotno ogromno občutkov, ki so mi bili novi.


O produktivnosti.

Seveda, bi lahko iz tega obdobja "potegnila" še več dobrega in nardila še kakšno stvar več, ampak iskreno ... ne smemo biti prestrogi do samega sebe.

Dovolj je, da ohranimo zdravo kmečko pamet. Pozitivno. Zdravje. In da vse to skupaj - preživimo.

Bili so dnevi, ko se mi je zdelo, da lahko premikam gore in dnevi, ko se mi je vse skupaj zdelo kot neka huda nočna mora.

Velikokrat sem se zbudila in se v paniki spraševala, če je vse to res?! Res živim v tem času?!

Hkrati pa ni bilo boljšega kakor živeti brez urnika. 

Počasi.

Nikamor se nam ni mudilo.

Spala sem do 11h in hodila spat po nočnem sprehodu čez Ljubljano (ki mi je sedaj vzet in mi je zelo ljub!) okolio 2h ali 3h zjutraj.

Telo se je spočilo. Glava malo manj.


Če me je to leto kaj naučilo ...

me je naučilo, da živim v TRENUTKU.

Še nikoli (razen na potovanjih, morda jih imam zato tako rada) se nisem ukvarjala točno s tem trenutkom.

Tukaj in zdaj.

Vsak dan znova sem v dnevu našla nekaj česar se imam za veseliti. Ali je bilo to dobro kosilo, dobra knjiga, film, sprehod ... nekaj je bilo vedno tam, da me je spomnilo na to, da je življenje še vedno dobro in da se ga splača živeti.

In ta občutek sem uspela zadržati vse do danes.

Ravno 2 tedna nazaj sem si privoščila prelep sobotni sprehod po Ljubljani. Obiskala sem čajnico, najljubšo restavracijo, srečala nekaj prijateljev ...

Po Ljubljani sem hodila brez maske. (danes to ni možno)

Šla sem na premiero filma. (danes to ni možno)

Kosilo sem jedla na sončku z mojimi najljubšimi ljudmi sredi stare Ljubljane. 
(tudi to danes ni možno)

In po filmu smo do 1h zjutraj pili vino in debatirali o dogajanju.
(tudi to danes ni možno)

Užila sem vsak trenutek. 

In za to sem HVALEŽNA.

Verjetno brez vsega tega, da nam vsak teden vzamejo kakšno svoboščino (o tem kako se s tem strinjam in če se sploh, kdaj drugič) ... nebi nikoli uspela zaživeti tako v trenutku.

Čeprav se od nekdaj trudim, da sem čuječa.

Da ne razmišljam preveč o preteklosti in se ne ukvarjam s prihodnostjo.

Edino takrat smo lahko zares živi.

In verjetno zato tako ljubim potovanja, ker mi dajo točno to.


Čuvajte se. In ne samo pred virusom. Čuvajte svojo pamet in svoje misli.

Toliko teorij zarote kroži vsak dan ... Da človek res več ne ve, kaj naj si misli o vsem skupaj.

Jaz sem nekje na zlati sredini. 

Nikoli nisem promovirala tega, da virusa ni. Tega, da naj se maske ne nosijo. Zdi se mi čisto smiselno, da se nosijo kjer je velik pretok ljudi itd. In zdi se mi, da moramo pač spet malce potrpeti glede druženj itd.

Čeprav me številke strašijo. SKORAJ 2000 OKUŽENIH?

Od kje? Pa saj smo se družili (kakor smo se) že poleti. Čeprav se sama čuvam ves čas. Kakor se pač lahko.

Res nevem kaj se dogaja in kaj ljudje počnejo, da imamo takšne številke ...

Čeprav mi je jasno, da je vse več druženj za zaprtimi vrati in da smo ljudje vse bolj šibki glede imunskega sistema, ko temperature padejo.

A vendarle, za voljo naših starejših - dajmo se čuvat. Potrpimo.

Vsi bi radi nazaj normalno življenje.

Vsi.

(samo bolj umirjeno verzijo prosim!)


10 stvari, ki jih lahko počneš v karanteni

Iskreno, ne razumem ljudi, ki jim je dolgčas. Res. Se opravičujem, ampak tako težko razumem to. Sploh danes, pri vseh informacijah, internetu ... dolgčas ne obstaja. Temu se reče lenoba. 

In ne razumem zakaj si ne bi želeli vedeti več?

Znati več?

Hm. Verjetno mi to nikoli ne bo jasno.

1. Odkrij filme, ki jih še ne poznaš.

Pri filmih sem v zadnjih 10 letih tako napredovala. Seveda je razlog, da je moj fant režiser in da je v njegovi družini še nekaj režiserjev. In da na tem področju enostavno ne zmanjka znanja in novosti.

Moj okus za filme je zrastel in točno vem kaj mi je všeč in kaj me zanima.

Odlične filme vrtijo na RTV SLO - veliko jih je iz lanskega Liffa in vam jih priporočam.

Sicer pa pobrskaj po mojem zavihku "movies" na Instagramu in tam najdi nekaj predlogov.

In pa na blogu!

2. Knjige.

Dobra stvar tega, da non stop nakupujem knjige (ki jih seveda nimam časa prebrati tako hitro, kot jih kupujem) je, da sem imela spomladi doma ogromno še neprebranih knjig.

In ni bilo lepšega kakor ležati na balkonu, na sončku in brati knjige.

Sedaj je sicer premraz za moj ležanik, a vendarle ...

Knjige so še vedno tu. In me čakajo.

3. Nauči se novega jezika.

Tudi to je moja želja. A kaj ko me ne zanima samo 1 jezik ...

Sem vam rekla, da zmanjka časa!

4. Sprehodi se čez svoje mesto. Ga res poznaš? To si ti misliš.

Aprila sem prehodila Ljubljano po dolgem in počez!

In odkrila toliko novih hiš, parkov, razgledov ... kljub temu, da tukaj živim že celo življenje, sem jo takrat spoznala na drugačen način.

5. Spočij se. Brez slabe vesti.

Spanje krepi imunski sistem. Ne pozabi na to. 

6. Končno se nauči skuhati svojo najljubšo jed.

To je sicer lažje napisati kakor narediti, vendar vseeno! 

Vsekakor nas situacija prisili k temu, da več kuhamo! In glede na to, da kuhanje nikoli ni bilo moje primarno zanimanje (knjige imajo prednost, vedno!) se bom probala tega držati.

7. Ljubi.

V vseh pogledih. 

8. Naredi čistko ličil, oblek ...

Idealen čas, da narediš čistko, za katero vedno praviš da nimaš časa.

Tako sem se tudi jaz spomladi poslovila od kar nekaj "krame", ki se mi je nabirala že nekaj let.

Oblačila pa vedno podarim naprej.

9. Povej ljudem, da jih imaš rada.

Pa naj bodo to družina, prijatelji, blogerji - ki jih rada spremljaš ... vseeno je. 

Širi ljubezen in dobroto.

Tega nam manjka!

10. Vzemi si čas za svoje cilje.

Premisli kaj bi zares rada od življenja. Na sprehodih si poskušaj utrgati kakšno minutko čistega miru in premisli kam bi rada investirala svoj čas. 

Kaj boš naredila, ko se situacija umiri?

Kam bi rada potovala?

Kaj najbolj pogrešaš?

Kaj te osrečuje?

A o tem kdaj drugič.


Ironično je, da sem januarja brala dnevnike Astrid Lindgren, ki jih je pisala med 2. svetovno vojno.

O njenih občutkih, o pomanjkanju hrane, oblačil ... o skrbi za moža, otroke ...

Skratka pisala je o vsem. In sedaj sem tu jaz.

Po manj kot enem letu. In pišem ta članek, da bom lahko čez nekaj let prebrala svoje občutke.

Veš kako je ona izkoristila čas takrat?

Ko je bila zaprta doma, zaradi vojne nevarnosti?

Napisala je Piko Nogavičko.

No, tega sicer ne pričakujem od tebe ali sebe ... ampak samo tako, v vednost.


Intermezzo, berem tudi čudovito knjigo Ogledala od Vesne Milek.

(na sliki)

Kakšna krasna ženska in knjiga! Dejansko se tako zelo najdem v njej, da sem vesela da sem jo kupila in da jo imam vedno pri roki.

Tako kot piše Vesna ...

Mi smo skupek vsega tega, kar nas je izoblikovalo, kar nas je navdušilo : filmov, predstav, knjig, ljudi, potovanj ...

Tudi sama bi lahko napisala takšno podobno knjigo. Sestavljeno iz kratkih zgodb, ki so me navdušile, izoblikovale ...

Dogodkov. Noči. Okusov. Razgledov.

Včasih se ti v srce usidra dober kozarec vina ki ga spiješ na dogodku Vino se rado druži (v Figovcu), včasih prelep razgled v Azenhas do Maru na jugu Portugalske, včasih pa je dovolj da splezaš na sosednji Golovec in ti to da občutek svobode ...

Ah, svet je lep.

Kljub vsemu.


In veselim se ga. Tako zelo. Veselim se nove energije. Veselim se novih potovanj. Veselim se novih knjig, ki se pišejo trenutno. Novih filmov, ki bodo nastali po tej izkušnji.

Res se veselim.

In veselite se tudi vi!

Še prej pa ... zdržimo tole.

Mamo mi to!

Objem,

Vaša Katja

Fotografije : August Adrian Braatz
Knjiga : Ogledala, Vesna Milek
Torbica : CCC shoes & bags
Čevlji : CCC hoes & bags
Jakna : Ivy Revel
Tunika : Vero Moda
Pajkice : Calzedonia

 

Ni komentarjev:

Objavite komentar

Thank you all for your comments, I read them all and I always try to visit your blogs if u have them.

They really mean a lot to me,

Katja

 
© Design by Neat Design Corner