Zakaj se ne smeš niti za trenutek primerjati z drugimi?

To objavo pišem za vse nas.

Ker želim, da živimo kvalitetno in polno življenje.

Ker želim, da se počutimo dobro v svoji koži.

In ker želim, da se nehamo primerjati med seboj.

Zakaj?

Ker ni vredno vaših živcev. Ker ta primerjava ni mogoča. In ker se zaradi tega 95% ljudi (po moji anketi) počuti slabše.

Nažalost je to del naše kulture.

Močna potrebna po tekmovalnosti (na vseh področjih). Da bi bili vse "boljši.

Vendar to vodi le do zaskrbljenosti, zaradi katere podvomimo vase in v svoje sposobnosti.

Se spomnite tega stavka iz otroštva "Zakaj pa lahko Ana piše matematiko 5? Ti pa ne?".

Samo primer.

In moj odgovor "Ampak Ana nima glasbene šole. Ana ni bila bolna prejšnji teden. Ani matematika gre, njena mama je učiteljica matematike."

Vidite? Kako preprosto je?

Med seboj se NE moremo primerjati. Vsak je svoj individuum.

Vsak ima svojo zgodbo, želje, sanje, ...

Tudi naša sreča se med seboj ne more primerjati.

Banalen primer, ki sem ga napisala že na IG.

Moj dragi obožuje vožnjo v dežju. Jaz rajši ne grem v avto, če dežuje. On - je ves nesrečen, če je vedno sonce - ker ima zelo rad deževne dni.

Razumete?

Enostavno smo si preveč različni, da bi se lahko primerjali.

Nekatere osreči Porsche, nekatere že Toyota.

Nekatere osrečijo jagode s smetano, mene ne bodo nikoli.

Hah, enostavno je primerjanje bedarija.

Poznate rek "Kar drugi mislijo o tebi, ni tvoja stvar?".

Jaz ga obožujem.

Ker je tako resničen.

Seveda vsem "paše", da ga imajo ljudje radi. Lepo je biti ljubljen. Lepo je biti sprejet. Lepo je, ko te ljudje razumejo in vzljubijo.

Ampak, le ... če te vzljubijo zaradi tega, kar si v resnici.

Kljub vsemu pa, tudi če me ne ... Veste kaj? To ni moja stvar.

Kaj imam od tega, ker si nekdo misli o meni da sem "to in to?" Nič.

Skrb in strah, o tem kaj si o meni mislijo drugi sem pustila za seboj že dolgo časa nazaj.

Mogoče nekje pri 10ih letih, ko sem se začela oblačiti drugače kot moje sošolke in nositi dolge, viseče uhane - katerih se nisem nikoli naveličala.

Ugotovila sem, da se rada izražam skozi modo. Skozi ličila. Skozi frizure.

Da to počnem z največjim veseljem in da me to osrečuje. Iskreno. Notri. Globoko v sebi.

In zato nikoli nisem pustila, da bi me mnenje drugih "glej kakšna je pa danes" oviralo.

Ker mi ni bilo pomembno. Kako sem vesela za to logiko!

Spominjam se mojega prvega dne v gimnaziji.

Hodila sem na prestižno ljubljansko gimnazijo Poljane. Bila je ogrooomna šola, kjer je bilo 700 deklet in 300 fantov.

Torej že v naprej lahko sklepate koliko obrekovanja je bilo.

Pa brez zamer, Poljane rada vas imam še danes.

Skratka, priprave na moj prvi šolski dan.

Kaj bi oblekla? Na posteljo sem si prištimala nove kavbojke, vijolično majico z golo ramo na eni strani, srebren pas (širok) in srebrne čeveljce s petko.

Mami me je vprašala "Si prepričana? Veš, da te bodo vsi gledali? Si želiš narediti tak prvi vtis? Sicer pa ... ti si Katja. To si ti. Kar obleči to".

Spet dvomi. Želim izstopati? Ali želim že prvi dan pokazati, da se zlivam z okolico in da nimam poguma biti to kar sem?

Se bom držala nazaj, le zato ker me je strah kako me bodo gledali drugi?

NE.

Ne bom.

Oblekla sem točno to.

Srebrne petke in srebrn pas.

Cela šola se me je še 4 leta spominjala po tem.

"O, saj res. Ti si tista s srebrnimi čeveljci iz prvega dne".

Ali si zvest sebi ali pa okolici.

Simple as that.

Kaj če bi ...

Nadomestili misli "nisem dovolj lepa, nisem dovolj dobra, nisem dovolj suha, nisem dovolj nadarjena, nisem dovolj spodobna ..."

z JASNOSTJO. POGUMOM. SAMOZAVESTJO?

Edina oseba pri kateri moramo iskati odobravanje ... smo mi sami.

Važi?

Fer?

In še nekaj.

Si vedela, da bolj kot si trdno prepričana v svoje odločitve - manj te bo zanimalo kaj si drugi mislijo o tem?

Saj ne da bi bilo to važno... ampak čisto tako.

Spomni se mojega prvega dne v gimnaziji.

Lahko bi obula all starke in se v njih počutila čudno cel dan. Ampak jih nisem. Ostala sem zvesta sami sebi. Kljub temu, da me je bilo strah kako bo reagirala okolica.

Veš, da danes ...

Mi je vse bolj vseeno za to. Skoraj sem že na tistih 100%.

Še vedno sem človek in tudi mene stvari bolijo. Ampak vse manj.

Če me ti ne sprejmeš, je to tvoja stvar.

Ampak jaz se zate spreminjala ne bom.

Nekako takole razmišljam.

Ko me naročniki "primerjajo" z ostalimi blogerkami/influencerkami...

Me ne morajo.

Sem Katja Grudnik. Ena in edina. Ne želim si biti kot nobena druga in tudi ne želim njihovega občinstva. Stvari delam s svojo glavo in popolnoma po svoje. Moji bralci so vredni zlata in jih imam nekako za "podobno misleče" in za mojo mini vojsko dobrih ljudi.

Želim jih naučiti več kot le razliko med dobro in slabo matte šminko, želim si da si želijo več. Da se dnevno učijo. Da se ljubijo. Da dobro jedo. Da se negujejo z najboljšimi žavbami in da jih ni strah, biti kar so.

Moj blog/IG/FB ni namenjen množici. Ker niso vsi takšni. Nekaterih ni do mojih političnih tem. In tako je prav. Za druge sem preživa, tudi to je ok.

Vsak po svoje. Ampak vsekakor vem eno stvar. Da me ni mogoče primerjati, ker sem popolnoma svoja.

In rajši imam toliko sledilcev kot jih imam - ker me imajo radi in me sprejemajo zaradi mene, kot da sem manj osebna in bolj "splošno všečna", da bi bila bolj popularna itd.

Številke mi na koncu dneva ne pomenijo nič. Vaši komentarji in odzivi pa ogromno.

In teh stvari se ne da igrati.

Kljub temu, da je svet socialnih omrežij zelo zlagana stvar v veliko primerih. Mene 50% punc, ki jih spoznam v živo čisto negativno presenti. Koliko energije, nasmehov je zlaganih ... v živo pa jih ni. Od nikoder. Vse le za všečke. In sem spet zašla.

Kdaj drugič o tem! :)

Citiram iz knjige, Biti jaz (Cassie MENDOZA Jones)

"Vaš glas ne more zveneti kot glas kogarkoli drugega, ker mu ni treba. Zveneti mora samo kot vaš glas. Kako zveni vaš glas, boste vedeli šele takrat, ko boste dovolj pogumni, da ga boste uporabili."

Ah, kako lepo napisano.