Iskreno, ko sem napisala podobno objavo v oktobru sem bila skoraj prepričana, da bomo decembra že veliko bolj svobodni.
Ne želim jamrati. Sem zdrava. Še vedno delam s polno paro. Moji domači so v redu. Prijatelji so zdravi. Načeloma smo (za zdaj) vsi skozi vse to "dobro" prišli skozi. Čeprav še ni konec.
Pravzaprav nimam čisto jasnega cilja te objave, želim le preliti svoje občutke na moj spletni dnevnik, zato da si bom lahko nekoč prebrala kako sem čutila decembra 2020.
Kaj vse pogrešam? Je sploh smiselno pisati to? Morda je. Da mi ne bo več tako samoumevno.
Najbolj od vsega pogrešam potovanja. Občutek pred in po potovanji. Ko planiraš potovanje, ko se ga veseliš, ko potuješ in ko prideš poln vtisov domov. In dobrote v katerih uživaš še nekaj tednov po potovanju. (beri - vina, siri, haha)
Tako da, ko se meje odprejo - GREM. Kamorkoli bo mogoče. Za začetek brezskrbno do druge občine. In če se bo le dalo nekam v meni ljube kraje.
Pogrešam kino. Tako zelo! Čeprav imava doma pravo malo videoteko - je kino še vedno čisto nekaj posebnega.
Pogrešam domače, seveda. Dedka in babico. Oh, kako komaj čakam naša druženja!
Pogrešam restavracije in bare. In srčno upam, da ne mislijo resno s tem, ko napovedujejo odprtje barov šele spomladi. Pa kdo bo to preživel? Ampak ne bom šla v to smer, ker potem se ne znam ustaviti.
Pogrešam druženja z prijatelji in spoznavanje novih ljudi vsepovsod.
... skratka, seznam je dolg.
P.s. Sem omenila, da pogrešam dihati zrak brez maske? Oh, v kakšnem svetu živimo. Smo si kdaj mislili, da bomo imeli takšno željo?
Čeprav, sem zelo rada doma. Nikoli nisem imela težav s tem. Seveda je drugače, če divja pandemija in ti je ta svoboda dejansko odvzeta. Vedno nas mami tisto, kar je prepovedano, kajne? Že od otroštva.
Smo tako "sprogramirani?" ... kdo bi vedel.
Vsekakor pa, me je to leto naučilo ogromno.
Največ do sedaj? Nekaj spoznanj tega leta.
1. Živim le tukaj in zdaj.
2. Ničesar se ne da zares načrtovati.
3. Vse kar imamo zares je ta trenutek v katerem smo.
4. Ni nobenih "garancij" za čisto nič na tem svetu.
5. Sam si odgovoren za svojo srečo.
No, to sem vedela že prej - ampak se je letos še dodatno pokazalo, da je še tako zelo res.
Spomladi sva se z Augustom skoraj vsako noč odpravila na dooolg sprehod po Ljubljani. Žal to trenutno ni mogoče.
Ampak te karantenski sprehodi so mi pomenili vse! Dolge ure sva se sprehajala skozi čisto popolnoma prazno Ljubljano in debatirala o vsem mogočem. (kot vedno)
Ko sva bila na Ljubljanskem gradu (ki je najin sosed) okoli 2h zjutraj (ja, res sva imela nočne sprehode, pasalo je ko je bilo tako mirno!) ...
Sva si zastavila vprašanje ... kako bo oktobra? Čez pol leta?
Nisva si mislila, da bo še huje, kot je bilo.
In sedaj se vprašam enako ...
Kako bo junija?
Verjamem, da boljše. Da bomo vsaj tako svobodni kot lani junija. Res si želim to. Za nas vse.
Strah me je, da bojo posledice velike. Za otroke, za vse nas. Psihično smo že kar izmučeni. Težko rečem, da nismo.
Upam, da preživi kar se čim več gostincev in barov. Frizerjev in kozmetičnih salonov. Skratka, da bo čim manj odpuščanj.
Čeprav se bojim, da bodo posledice res hude.
In ni mi vseeno za vse te ljudi, ki se jih bo to dotaknilo.
Če le lahko kako pomagam ... sem tu.
Da veste.
Pridno delam. Skrbim za svoje zdravje (fizično in mentalno, kakor se le da). Hodim na dolge sprehode po svoji občini. Veliko berem. Gledam čudovite filme. Se družim s svojimi, tistimi nekaj s katerimi se lahko. Se veselim vsega lepega kar prihaja ...
Ker bo tega še veliko.
Skratka, dolgčas mi ni bilo že kakšne 10, 15 let haha. Mislim, da nikoli čisto zares. Toliko se je za naučiti, doživeti ... sploh z internetom se nimamo kaj za pritoževat.
Skratka ... držite se. Skupaj zmoremo. In tudi to bomo zmagali.
In bojo potem druženja še slajša. In kako sladko bo šele vince, ki ga bomo pili skupaj ... oh!
Komaj čakam.
Vse.
Življenje, hvala za vse nauke in preizkuse ... in 2021 srčno upam, da nam prinašaš dobre stvari. Predvsem malo več svobode.
Objem,
Katja
